V pesmi Frizer. avtorica ustvarja posebno atmosfero s personifikacijo božanskega v navidezno banalnem poklicu frizerja – tistega, ki kreira, ki hkrati od zgoraj nadzira in se od znotraj dotakne. Zanimivo niza prostranost in prisotnost zemeljskega, erotivnosti, raznovrstnosti otipljivih in raziskanih površij, ki nobeno ne ostane skrito pogledu. Hkrati pa izpostavi občutljiv notranji dotik, iz katerega se povečujejo zunanje razdalje, se občuti tesnoba, izgubljenost in majhnost individualnosti. Tako kot pogled drsi po zunanji pokrajini, neznana roka (iz)ravna srce, povzroči razgaljenje intimnosti, ko se relief in srce, ki se nahaja v kotu sveta, poravnata v novem občutju sobivanja in vseizravnanosti. Jezik pesmi je izjemno metaforičen in ponuja vrsto interpretacij – tako neposrednih kot oddaljenih. Pesem, ki jo lahko prebiramo v različnih razpoloženjih in se vedno na novo odkriva.