danes igram šah, Sofija
z gospodom Eliotom sva postavila svoja pravila
z belimi figurami so dnevi pretežno oblačni
s črnimi mlačni, zato sva jih prebarvala v rumeno in zeleno
zemlja je primerno vlažna, pihlja jugozahodnik
in temperatura je pravšnja, 13 stopinj
igram tako zavzeto, Sofija, na c7
da molitev v kapeli potemni in pozabim na kruh
začutim ognjeno oko, ki pod pasom utripa
na razmajanih stopnicah moja dama sopiha
ko neločljivo z razdaljo odzvanja kraljevi ukaz
kmeta na polje g5
in kako zaskelijo prsti, ko mleko zavre
sulica užitka semenski mehur predre
s trepalnicami prekrijem lovca na f8 in ličnice pritisnem ob bok
v trenutku gospod Eliot vrata s tleskom odpre
z verigo me njegova trdnjava zagrabi in me spusti na b3
da vonjam krotko žalost v okvirju očal
in naju v Impresiji vzhajajočega sonca še Monet pozdravi
a midva ne slišiva
s kmeti božava nimfe, da bitka je mila
poženeva mlinsko kolo skozi matne slike
nalijeva vodo in skakača na a6 že otip v dimljah opija
igraj, Giselle, pohaja ti sapa
premešaj feromone, meje na glavo postavi
kot pajkovka spletaj mreže, da je sočen ulov
igraj, Gisellle, v magičnih krajih
z Miloško Venero in Svobodo, ki vodi ljudstvo iz Louvra domov
igraj s samoto v pusti votlini, ki pozno pomladi rojeva le malo zelenja
in tvoje oko se le s težavo razvadi
igraj, Giselle, svojo igro, da tvoje sopenje ne odmeva grleno
ne dopusti, da te ženejo kot vprežno kobilo
in kri kaplja iz nozdrvi na sneg le zato, ker je ponoči snežilo
prav imaš, gospod Eliot, in meseci spolzijo mimo

sheeba