Ko stran popisana se vgrezne vase,
ne bo oči, ki bi jo še kdaj brale.
Se bodo roke v verzih prepoznale,
ki so takrat šivále krhke čase?

Ko se pisalo suho v kot umakne
in večni vzpon pod plesnijo sesede,
pozabljena bo osma stopnja bede,
ki jo pogled v pregret krohot zatakne.

In njej, ki je ne bo, bo prav vseeno,
če kdaj je ali ni vrstic prebrala.
Ji mar ne bo za pesem nebogljeno.

Nikogar v tihem več ne bo spoznala.
Čeprav pomlad zagnala bo vreteno,
le vlagi v prsti reče: Sestra, hvala!

+

V vzporedju verze dvojnik njen prebere:
besede, ki se v trhlem razpoznajo,
ki kličejo, v staccatu zanj vihrajo -
v dlani prežejne zase jih nabere.

Lidija Brezavšček - kočijaž