Ko jeza preraste
meje zdržljivega,
zaprem prevod obstoja,
izoliram misli v celico,
do ponovnega umirjenega diha,
osamim pogled, ki ne ločuje barv,
ne lepi nalepk in se ne obremenjujem,
polovično izklopim čutne zaznave.

Dokler šum ne pojenja,
se uleže divja zver divjih zaznav
izpred oči in se mi na koncu vda.
A včasih je tišina večja od hrupa.

IŽ-lev