Tavam nekje v realnosti,
blodim po puščavi obupa
in iščem oazo, da se odžejam
in napolnim z močmi za naprej.
Za ponoven boj z realnostjo.
Oaze ni.
Svoj pot pijem,
pa se ne odžejam,
lasten prah jem,
pa sem še zmeraj lačna.
Kje ste sedaj angeli, da me rešite
pred dokončnim porazom?