kaj počenjaš, Giselle
že ves dopoldan posedaš v kavarni Maček
s temnimi očali na nosu in srebaš čaj
Sofija, tihotapim se v zgodbe ljudi
ki hodijo mimo ali v kavarni posedijo
nevidna sem in neslišna
nemoteča kot gosje pero
zanimivo je, Sofija, ko se plazim skozi zanke besed
bi se pogovorila
absurden pritisk
sovražim nenajavljen obisk
naj ostane med nama
napisal je z ljubeznijo
in toaletnega papirja ni več
tale ribji file ti bo resnično všeč
opazila bi, če bi se zredila
kurec pa stanovanje in še pametnega dedca ni dobila
je kava okusna, potrebuješ natren
in če pudra zmanjka
skrajno nerazumno, da uporablja rdečo šminko
a res, rekel je, da so mu moje noge všeč
še natakar ne opazi, da sem tu ure in ure
prosim ga le za papir in pisalo, velike količine čaja in mir
veš, Sofija, zopet se je pojavila
zaprem veke in omoči pege
solza, ko ležim na robu kozarca
in vame vdirajo kačasto prepleteni mrtvi ljudje
spolzki, grozljivo zamolkli
ker sem z rjuho prekrila pepelnat izraz
bedim s široko razprtimi očmi sredi sesirjene noči
in gospod Eliot me skuša uspavati s pravljico o škarjicah Hrustavkah
roke stisnem v pest in zakolnem z željo po osami
ne spodobi se, Giselle, pravi
voda pljuska na vse strani in blazina se zatrese
priznam, gospod Eliot
skoraj se mi lomi hrbtenica
kapilare izsesa lažniva ptica in jetra iščejo nasip
počutim se kot čeber pomij po obilnem kosilu
še minutka in mi uide smeh
prezrcalim se čez točko P in postanem srečna zrcalna slika
števila mezijo skozi Eratostenovo sito
da se 4 in 6 uniči in izluščim najmanjše Evklidovo število
Giselle, ko si pogoltnila brezoblično jutro
sem te oklofutal, da si se prebudila
porinil prst v usta, da si izbljuvala produkt praštevil
gospod Eliot, takrat se z glasilkami nisem ukvarjala
in sem izgubila spomin v morski katedrali

sheeba