Sedi, kot se zdi, že stoletja,
v fotografijo na steni zazrta,
s skodelico kave pred sabo,
s skrivnostnim nasmehom na ustnah.
Kadarkoli jo obiščem najdem ta prizor;
kot bi vedno znova vstopal v eno in isto staro,
malce obledelo fotografijo;
podobno tisti na steni.
Vendar, tista na steni, ročno barvana
in retuširana, je živahnejša.
Na njej pljuska morje v obalno kamenje
in galebi spreletajo dekleta,
ki smejoče se stoji na pomolu.
Kadar dobro prisluhnem
jih slišim: galebe in valove.
Vem, da jih tudi ona sliši
in jih vse dolge dni posluša.
Medtem pa čaka, da bo pristopil k njej,
ki stoji na pomolu in jo bo objel
ter strastno poljubil na razžarele ustnice;
On, ki bi to moral storiti že pred šestdesetimi leti,
pa ni.