Morfej

Hipnos, tvoj sluga, me v spanje popelje,
še oči so odprte, ko me tvoj dih zapelje.
Tvoj strup se vpija v vsak košček telesa,
Morfej, ti si tisti, ki slika mi modra nebesa.

Počasi utapljaš Nemezeo, tiho maščevalko,
tisto, ki ubija nežno, tisto strašno napadalko.
Kličeš Venero, boginjo iz morske pene rojeno,
lepo deklico zasanjano, kot otrok razposajeno.

Hočeš biti še Apolon, vodja muz devetih,
ko se v misli vtihotapiš mi že ob desetih.
Mogoče pa uspe mi, da postanem Mnemesina,
s tem si pridobim vpliv nad delom vsaj spomina.

Hočeš, da iz muze Melpomene se v Erato spremenim,
da iz katarzične tragedije ljubezensko zgodbo naredim.
Jaz pa kar kot Selena danes milo bom z neba sijala,
morda pa dragi moj Morfej, bom tvoj Had osvetljevala.

Dominika