Brez približkov svet odnaša
sive, stare, mrtve liste,
ki brez tiska, zamejene,
jih orkan pod prst odnaša -
vase vtrejo misli tiste:

Bele gmote. Svinca klade.
Zarjaveli stari zglobi
davno mrtvega navora
hrepenenja, smeha, nade.
Vse sinhrono. V krsti grobi.

Je zdaj ta trepet spoznani
to, kar plašnost zaustavi
in zažene valje sile,
ki se pod prepono hrani?
Ta zastruži smisel pravi?

V liste prazne dih povijem,
naj prežge praznine hlipe
in raztegne pesmi v note.
Če bom tiho, ne prevpijem
lastne nemoči, golote.

Lidija Brezavšček - kočijaž