NOTRANJE DOŽIVETJE

S podplatov sem otresel sneg
in stopil v bližnji sveti hram,
začul se je šepet ljudi,
molitev božja me obudi.

Poizkušam najti se v njej,
a vendar slišim le refren,
nikakor da me osvoji
in da mi srce oživi.

Gledam obrise zidnih fresk
iz njih veje resna vznesenost,
na svodu name uperjen prst
zakaj si tu me vpraša Bog.

Za sabo slišim tihi jok
iz žalosti v ihteči stok,
nisem imel moči za to,
da bi pogledal milostno.

Mi dala misel je namig,
zato si prav zdaj sem zašel,
morda se moram obrniti
in čuti kaj jo žalosti.

Počakal sem trenutek dva
odšel sem ven do preddverja,
za mano čul se je korak,
bila je žena v solzah vsa.

Ne vem odkod mi je prišla
premočna želja vsa božja,
z objemom sem zaustavil njo
in jo umirjal očetovsko.

Če je moj tempel moje telo,
preslabo za dušno željo,
je božji hram križišče duš,
kjer najde vsak za dušo kruh.

tomi