V mislih Te nosim, so Nate spomini
dar imenitne besede zveneče,
pozavna; zavetje, ton zlate sreče,
kak' stih bi k Tvoji dosegel globini?

Umetnosti čast in Nje pokrajíni,
kjer sonce oranžno, zmeraj žareče
me z magijo žarkov v čúdo obleče
vsakič, ko z glasbo srcé se zedíni!

Znali ljudje so tako me zabosti,
da več mi srcé in telo ne živí,
glasbi izrekam zdaj svoje bridkosti.

Kako me ta svet in življenje bolí!
Ko zunaj norim od divje mladosti,
a srcu se lomijo stare kosti...

Anja Koretic