In vdihaval svet si v moči vetra,
ki se vpijal je v telo do zadnjega atoma,
segal si do nemogočih, tistih robov,
ki so te nenehno izzivali.

Skomine so bile meja roba.

Ne čakaš več pomladi, barv in sonca,
tudi ne brstenja popkov in
senc drevesnih krošenj ne,
ne, ne čakaš več.
Pozabil si življenje.

Mojki