Le tvojih vdihov si želim
In vdihaval svet si v moči vetra,
ki se vpijal je v telo do zadnjega atoma,
segal si do nemogočih, tistih robov,
ki so te nenehno izzivali.
Skomine so bile meja roba.
Ne čakaš več pomladi, barv in sonca,
tudi ne brstenja popkov in
senc drevesnih krošenj ne,
ne, ne čakaš več.
Pozabil si življenje.
ki se vpijal je v telo do zadnjega atoma,
segal si do nemogočih, tistih robov,
ki so te nenehno izzivali.
Skomine so bile meja roba.
Ne čakaš več pomladi, barv in sonca,
tudi ne brstenja popkov in
senc drevesnih krošenj ne,
ne, ne čakaš več.
Pozabil si življenje.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Mojki
- 12. 03. 2010 ob 08:18
- Prebrano 890 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 128
- Število ocen: 5
