Naslonil sem hrbet ob deblo,
Z mahom poraslo skorjo,
Ki že leta je čakala dotikov
In izpraznil vseh misli sem glavo.

Sem zlil se z življenjem zelenim,
Poljubil bridko sem še travo.
Z zadnjim narave poželenjem
Sem srkal sokove tega sveta.

Užival sem v vetriču hladnem
Na robu strastnega gozdička,
Ki nadejal se je sončnega jutra,
Ki nikdar osvetlil se ni.

Zazrl sem se v daljavo,
Kjer zlatordeče se dvignila je,
Energična goba pogube in straha,
Ki nemo preplavila mi je telo.

Še z zadnjim vdihom vpijal sem misli,
Vonjal zelenje, življenja hrepenenje...
Zažgalo meso je vse do kosti,
Konec človeštva v atomski pošasti...

Weirdness