Brez ostanem, ko sem tvoja,
brez obveznih delčkov sebe.
Brez besede, brez pogoja
mrzlo-vročih vrelcev bede.

Brez ostanem, ko sem sama,
brez zatrtih hlipanj ječe;
brez vseh rim je neka drama
na balkonu bolne sreče.

Brez ostanem, brez priznanja,
ko me znano jutro išče ...
Brez pogleda, drgetanja.
Prazno večno je igrišče.

Brez zapojem - brez posluha.
Le še šumi migotajo;
note tihe, jaz pa gluha.
Verzi v noč zašepetajo.


*

Brez besede sem te snela
iz okvirja tiste slike,
ki še vedno (polna naju)
vame vtira bistva like.

Lidija Brezavšček - kočijaž