Pred mano celih horizontov mivka,
za mano sled so brisali spomini.
Od tod ne vem več, kam. Ihtim v tišini
in manj kot jočem, večja sem lažnivka --

in bolj ko pojem, večja sem žaljivka,
bolj ko ljubim, se bolj samota slini,
poda še več dolgov in dom v pustini,
in več kot dajem, večja sem kradljivka.

Oh, svet je trnav, a diši po roži,
ki kakor neutešno hrepenenje
ga vdahnem vase otroško lačnih pljuč! -

In potlej z nožem grem po goli koži.
Le zato, ker tako ljubim življenje!
Le zato, ker v temi bolje vidim luč...!

Anja Koretic