Vsak dan isti,vse rutina,
vse površno, vse sivina,
jaz koleselj mali
v stroju, ki pakira žalost,
kot veselje jo prodaja,
vsem, ki nimajo občutka,
da narobe se dogaja,
da je laž vsak trenutek,
mimobežnosti, prevara.
Naj namažem se s krepostjo,
ali kremo potrpljenja?
Dosti meni je življenja,
ki v prazno mimo teče.
Ali sem samo številka,
v tropu, ki v luno laja,
raje sem čudak in sam svoj,
ki vesel je, da obstaja.
Pa čeprav bom le sekunda,
ki bo kmalu v nič odbila,
sam izbral sem to samoto,
v večnost bo spregovorila.

Perc