bolijo me žile
boli me srce
boli me sleherna mišica, ki skozi pergament zre
Sofija, prekleto, zakaj si me prebudila
zakaj nisi vranu moj dan prepustila
še gospod Eliot je danes molčeč
njegovi dnevi minevajo v kuhanju in brisanju prahu
zalivanju cvetlic in pletju zeliščnih gredic
žalosten je, pisanje mu ne gre
pravi, da je vodnjak odšel na pogreb
da so mu ukradli še zadnji krajec zdrave pameti
ki ga je hranil med vloženimi kumaricami v babičini shrambi
kako naj me ne boli, ko ga takole gledam, Sofija
sem morda iz kamna ali asfalta
sebična pizda, ki se rada le sama praska
saj veš, Sofija, da nisem takšna
tokrat preklinjam vse, kar moje jezne oči razpre
lepotna tekmovanja
najboljše popevke
nasvete
vprašanja prepotrebnih mladcev
imam dovolj velikega lahko prosim hitreje mešaš
ti prihaja sem bil dober koliko je ura si dala celega v usta
joj, zakričim, fukam kot bi fukala marelični krof za pusta
zakaj bedasta vprašanja in razprave zaradi intime
da se moralistom in klerikom cedijo sline
našla sem zamenjavo zase, Sofija, odšla bom
prenehala pisati, zalučala bom kilometre v smeti
in hkrati naročila črno krsto z rumenim tulipanom
ker bo duša minila in le telo bo hodilo po mestu s svojim ubožnim imetjem
ti ne veš, Sofija, kako zelo me smrdljiva kanta razjeda
da bi najraje slapove izpila
arzen pojedla in pticam uspavanko zapela
topla gnezda so minljiva, ker se je trnova krona na Golgoti ogrela
in skozi modrikast svit, Sofija, polzijo pesti
na zaraščenih tirih so privezani popki masti
zakaj ne verjame Stvarstvo, da se moja veja ljubeče zaziba
ko se njegov hrast nad mano upogiba
počela bi vse, Sofija
se z zemljo spojila
luno vzgojila
zveri ukrotila
ne pišem lažnivih pesmi, Sofija
v moji zibelki le Ljubezen zaniha
in se k njej na krilih moja minljivost pomika

sheeba