Zbledeli čuti
Obuvaš škornje prahu.
Srajčno jutro polniš.
Skozi glasilke iztiskaš barve
na paleto vsakdana,
ki z vsakim rojenim stavkom
živo sivijo.
Utripaš nemo - v kopeli malodušja.
Bližina, pa se tiho pomika od oči.
Zakaj ne vidim več?
Samo še tipljem v gluhoto
in sanjam v samoto.
Srajčno jutro polniš.
Skozi glasilke iztiskaš barve
na paleto vsakdana,
ki z vsakim rojenim stavkom
živo sivijo.
Utripaš nemo - v kopeli malodušja.
Bližina, pa se tiho pomika od oči.
Zakaj ne vidim več?
Samo še tipljem v gluhoto
in sanjam v samoto.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Silva Langenfus
- 06. 03. 2010 ob 10:05
- Prebrano 629 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 210
- Število ocen: 5
