Opazil sem, da svet se zame briga
v posebnih intervalih, ne naključno.
Da bil bi zanj kakor odprta knjiga,
želi si zlasti, kadar mi je mučno.

Če kaj ušpičim, že vohlja za mano.
Če le stopničko više plaho sežem,
da bagatelo menjal bi za mano,
da večji kos potice si odrežem,

če, skratka, nisem ravno najbolj dober,
in če mi gre pri tem še prav lepo,
že grize vame kot nadležen bober,

dokler ne skoplje mi usodne jame.
Zato pa prosim, brigaj, svet, se zame,
le ko sem dober in mi gre slabó.

Aleksandra Kocmut - Kerstin