Vedno sem zavidala ljudem brez skrbi.
Včasih se stvari rahlo zapletejo.
Življenje ni vedno lahko.
In priznam- včasih se počutim ujeta v svetu, ki pred mojimi očmi propada.
Kaj naj bi mi bilo v tolažbo v dolgih, temnih nočeh, ko je upanje že zdavnaj pozabljeno?
Kako naj bi se soočala s sivino vsakdana, če pa vsaka iskrica upanja, ki ga imam, počasi ugaša, medtem ko plamen moje volje trepeta v hladnem vetru vsega, kar me obdaja in me počasi duši?
A ne glede na to kako močno se želim prepričati, da mi je vseeno, me to počasi trga narazen in pravzaprav se včasih počutim kot porcelanasta punčka, ki je že zdavnaj pozabljena obležala v nekem kotu, da se na njej nabirajo prašni delci ter jo kot pomirjujoča lupina ovijajo v varen objem, kjer ni prostora za vse misli in probleme, ki so vedno navzoči v vsakdanu.
Priznam- morda imam nekaj proti vsakdanjiku.
Ne maram dolgočasnih, sivih dni, ki se vedno znova pojavljajo, ker hočem nekaj več.
Ne bom samo še en obraz v množici, čigar spomin bo utonil v trenutku, ko bo vsega konec in se bodo zavese spustile.
Je res preveč, če zahtevam vsaj malo ljubezni?
Življenje ni vedno lahko.
In priznam- včasih se počutim ujeta v svetu, ki pred mojimi očmi propada.
Kaj naj bi mi bilo v tolažbo v dolgih, temnih nočeh, ko je upanje že zdavnaj pozabljeno?
Kako naj bi se soočala s sivino vsakdana, če pa vsaka iskrica upanja, ki ga imam, počasi ugaša, medtem ko plamen moje volje trepeta v hladnem vetru vsega, kar me obdaja in me počasi duši?
A ne glede na to kako močno se želim prepričati, da mi je vseeno, me to počasi trga narazen in pravzaprav se včasih počutim kot porcelanasta punčka, ki je že zdavnaj pozabljena obležala v nekem kotu, da se na njej nabirajo prašni delci ter jo kot pomirjujoča lupina ovijajo v varen objem, kjer ni prostora za vse misli in probleme, ki so vedno navzoči v vsakdanu.
Priznam- morda imam nekaj proti vsakdanjiku.
Ne maram dolgočasnih, sivih dni, ki se vedno znova pojavljajo, ker hočem nekaj več.
Ne bom samo še en obraz v množici, čigar spomin bo utonil v trenutku, ko bo vsega konec in se bodo zavese spustile.
Je res preveč, če zahtevam vsaj malo ljubezni?
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Sarah.
- 02. 03. 2010 ob 21:06
- Prebrano 700 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 125
- Število ocen: 5
