Razgrnila sem svoj plašč.
Poiskala obraz.
Prav zapeljivo sem se nasmehnila.
Te povabila.
Gledam angelsko obličje, vame zre skoraj otroški obraz.
Vprašaš: Kdo si?”
Ne odgovorim ti, samo vdihnem tvoj vonj.
S poljubi te posujem.
Nežno, poželjivo, strastno, zahtevno in grobo hkrati.
Z nohti razgrebem hrbet tvoj.
Osvobodim tvoje prsi, da zvedavo gledajo v svet.
Izžamem vse sokove.
V poletnem večeru ti dam vse in še več.
Odgovorim ti :
”Tvoje razodetje sem, tvoje razodetje.”