Nesmisli
Včasih odvržem obleko,
da postanem telo željno dotika,
kjer zaznavam vse in vesoljnost
v čutni absolutnosti sreče.
(Vse je praznina.)
da postanem telo željno dotika,
kjer zaznavam vse in vesoljnost
v čutni absolutnosti sreče.
(Vse je praznina.)
Včasih odvržem telo
in sem obleka, hrepeneča po bitju.
In čutiti ne zmorem ničesar
razen zavedanja v obupu nesreče.
(Nič je praznina.)
Je polno praznine!?
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Ana Marija Garafol
- 02. 03. 2010 ob 09:56
- Prebrano 818 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 265
- Število ocen: 8
