V njeno svetišče stopam ...
Na vhodu si slečem svojo minljivo obleko.
Namesto v kropilnik,
v blato pomočim svoje prste
in si z njim namažem obraz.
Namesto oltarja,
poljubim molčeče svetnike;
vsak kamen, vsak kapnik posebej:
"Sveta je tišina, ki se je nakapala v vas!"
Kleče pred večnim jezerom,
srepo zroč v temno gladino,
ki je požrla moj blatni obraz,
tiho blebečem svojo edino molitev:
"Proteus! Povej mi, kdo sem jaz!"
Hovk