Sem že bil med zvezdami,
Videl njih sijaj in prišel nazaj.
Sem že srkal mesečine sladki sok,
Ko slišal svojega srca sem jok.

Položil glavo sem na tvoja prsa,
Pil ljubezen tvojega srca,
Našel v njej sem tisto srečo,
Ki umirila je misli, napolnila duha.

Sem preustil se ljubezni
In zaspal v objemu toplem.
Kakor otrok, brez skrbi,
V miren spanec sem se zvrnil.

Se spustil med zvezde sem,
Videl pristni sij sem njih,
Ki poprej šibko brleče
Bile kresničke so vesolja le.

Vidim vsako kot izvir
Svetlobe močne, energije.
Napaja z mirom me sveta,
Ki za masko skriva se človeštva.

Za trenutek vsaj sem videl mir,
Srečo, bistvo vso življenja.
Še do konca dni lahko
Bom s tvojim srcem v ta svet zrl...
...V zvezdni žarek večnosti.

Weirdness