rekla sem ji, da se vidiva jutri popoldan, Sofija
kako se je moglo takole zgoditi
njena koža mrliško šumi
potne srage nihajo na čelu
povsod modrice, prazne igle in poželjiva usta prsti
leži, le leži, s skrivenčenimi rokami
ki ne morejo držati kozarca
komaj si z žlico nosi pire krompir v usta
noge so brez koraka
sončni zahod spočet v starosti
pomlad prihaja, mi je šepnila tistega dne, ko sem jo obiskala
bila je pustna sobota in našemljena sem bila v črnega mačka
prinesla sem ji krof, ki ga ni mogla pojesti
lizala je le marelično marmelado in se smejala
smejali sva se pleničkam in hodulji
z brado, ki je od solz drgetala
vedela je njena koža, da jaz ne bom še letela in ona ne bo več plesala
pobožala sem jo po čelu, se dotaknila lic in tam je roka obstala
srečna je bila, kot jutranji svit, ki stanuje v jablani
najraje bi zaspala, Giselle, kdaj prideš spet
kmalu, čez dva dni sem zopet tu
kot vedno, da te toplim z odejo
poiščem na radiu Andrejev glas
ti preberem razglednice s pozdravi prijateljic in zgodbe iz Babičine hiše
in ponovno navihano rečeš
da bom taka kot teta Kamila, ko bom velika
imela bom veliko čakajočih snubcev in čas za filozofijo
in po zgodbah zagrnem temno modre zavese
in ti v zavetje sobe prikličem veje in cvetje
lahko noč, so še besede
in v sebi razmišljam, ko bi Jia le dočakala jutro in naslednje poletje
vem, Sofija, na mizi ob postelji je svinčnik, bel papir in žito
in marjetice, bujne in polne rose
v hrastovju je ponovno rojstvo skrito

sheeba