San Pellegrino, altitudine: 1918m (Plaz, sonet +)

Na vseh prelazih snežnih te zajamem,
čeprav kot slutenj roj mi rušiš stene
in kakor ostra pristnost trgaš vene ...
Kako naj vseprisotnost ti odvzamem?

Nad nebom klestijo prikazni sonca,
ki so prehitro se v prelest povzpela,
a jaz bi rada delčke časa ujela,
ki mrzloglasno v nič vise brez konca.

Povzpnem se v jedro sedla iz praznine,
v medkožju nosim sončne krhlje tebe;
postanem mehka. Mislim – saj to mine.

Pa še ne mine! Stalno v grlu grebe
(za stenami votlin dvojne globine)
tvoj zadnji molk. In tudi sonca zebe.
+
Vijugam v meglo iz srca beline,
nov sivi svet od mene vse zahteva,
a ne prepuščam trganju se dneva.
Prestrezam vase sled tvoje lavine.

Lidija Brezavšček - kočijaž

Komentiranje je zaprto!

Lidija Brezavšček - kočijaž
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)

Pesmi

  • 28. 02. 2010 ob 14:47
  • Prebrano 716 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 412
  • Število ocen: 16

Zastavica