proti Tivoliju
razburkana sled puhti
bližina vzhaja
na Tromostovju rosa stekleni
ko sprehajava lakoto sredi maja
z balkonom in arkadami pod roko
potopiva jo v Ljubljanico globoko
na stolih v Makalonci sama sedi
se za mizo pijana drži
da zadrživa dih in zbeživa
med strune Narodne galerije
v nežno oslinjena platna
s kofetarico in sejalcem
in spletava cvetno kito v slečeno poletje
nasmehneva se dami s kamelijami
ko se pogled z Groharjevega okna dotika sreče
in Jakopič zeleni pajčolan v spomine zalika
da se večer na Savi z vročo goloto stika
sonce boža in rdeči parazol obrača
da naju ne opazi parižanka s pismom
ki prijateljici pred svatbo pozdrave vrača
nenasitno dramiva alegorije letnih časov
z breskvami, grozdjem, figami in cvetjem
so zgodbe pregrešne in vprašanje drzno
bova osvobodila sv. Petra iz ječe
ali bova kot Herkul na razpotju stala
med svobodnim imenom
in zmagovalno pesmijo z bizarnim refrenom

sheeba