Na cimetovih prsih
Krhko občutljivi svetovi,
so se srečevali in razgubili kot žarki sonca,
skozi obrise golih dreves,
za zidovi domače hiše.
Stopim v čajno tišino
med lebdeče dišave,
kjer rozinov svet
polzi med prsti
kot mamim glas opasan
z razdraženo vdanostjo:
Počakaj, ni še čas!
Skozi radovedna okna lačna
še naprej pomerjam čas
razprtega medenja. sasa strnad
Napisal/a: sasa strnad
Pesmi
- 23. 02. 2010 ob 15:25
- Prebrano 921 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 451
- Število ocen: 14