Na cimetovih prsih

Krhko občutljivi svetovi,
so se srečevali in razgubili kot žarki sonca,
skozi obrise golih dreves,
za zidovi domače hiše.

Stopim v čajno tišino
med lebdeče dišave,
kjer rozinov svet
polzi med prsti
kot mamim glas opasan
z razdraženo vdanostjo:
Počakaj, ni še čas!

Skozi radovedna okna lačna
še naprej pomerjam čas
razprtega medenja.

sasa strnad

Komentiranje je zaprto!

sasa strnad
Napisal/a: sasa strnad

Pesmi

  • 23. 02. 2010 ob 15:25
  • Prebrano 921 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 451
  • Število ocen: 14

Zastavica