In nisva …
Oplodila tistega večera.
Topel zrak je dihal na šipe
in se topil, topil,
pod usteci še nedoživetega,
vina, ki vabi na prvi požirek
in opojnosti tihih senc –
ki plešejo divji ples.
Ne, nisva to midva.

Midva sva …
drevo – od strele razklano.
Vsak svoje riševa nebo.
Zraščena v srcu – brez korenin.
Božava grče in brazde stare.
Cvetiva, poljubljava lističe .
Žgoče se prepletava.
Nato tiho, tiho vsak k sebi
umolkneva.

Silva Langenfus