S svojo mogočno vodo, padajočo iz neustavljivo privlačne, nevidne višine, v neusmiljeni in občudovani sili polni globino. Srhljiv grom izlivanja in že je tu vsa tiha, mirna in ledena, oblivajoča in vijoča se med ostrino in nepremičnostjo skal.

Že od začetka teh voda mi vlivaš vprašanja o večnosti, o minevanju in o življenju. Padajo v globino, da jim ne vidim dna in ko čakam, da se vrne kot odgovor, reže in lomi, ko utira novih poti. Potem se dvigne, kot da ni teh divjih sil, in skoraj nežno drsi skozi čas. V ledenem miru odtekanja zamirajo besede.

Da sem slap in tolmun in ta ledeniška voda, čista, sveža, nova, bi se razlivala med njih, da me njihovo hrepenenje ogreje, umiri.

dani