Zložila sem kovčke iz prtljažnika
svojega življenja
in zdrgnila z njih prah izkušenj,
medene in trpke spomine,
zeleni volk.

Prvi kovček je lahák.
Na njem piše VESELJE.
Nerodno je škljocnil zapah.
Uzrla sem tanke vitice
majhnih trenutkov,
hrustljave drobtinice
iskrenega smeha,
svetle kamenčke
zadovoljstva -
rozine v potici ...
Če bi jih strnila vkup,
bi jih bilo za dve peščici.

Drugi kovček je ponikljan,
bleščeč in mrzel kot nožev kljun.
Pod temnim pokrovom ždijo
potuhnjene sence starih ponižanj,
predsodkov, kesanja in razočaranj,
čez vse pa se razliva žalost.
Vsebina kot tempirana bomba,
da mi eksplodira v obraz,
Pandorina skrinjica,
neobčutljiva za čas ...
Zaprem.

Naslednji. Napis BOLEČINA.
Težak in vroč
kot poznopoletna noč,
v njej množica sivih ljudi
strašljivo praznih oči.
Dobro so z zlim poplačáli,
krvoločni šakali!
Svoje kremplje stezajo čez rob -
naglo spustim pokrov.

SREČA, piše na neseserju.
Kodiran je - in številke ne vem.
Potresem ga in prisluhnem vanj -
moj bog, kako je votel in nem!
Nov je, še nepoškodovan.
Vem, da sem ga nekoč malo odprla,
toda ne spomnim se, kako ...
V njem je umito nebo,
v njem so poletne trate,
je solza, ki sem jo otrla,
je misel nate -
a kdo si ti,
to mi ni znano.
Pokrov pod mano
molči.

Že sem pri zadnjem. Star in obrabljen,
pod napuščem vsakdana pozabljen,
in na njem piše LJUBEZEN
in piše SANJE
in UPANJE in PRIČAKOVANJE ...
Strmim vanj kakor v prikazen.
Odpre se kar sam -
omahnem nanj -
bil je p r a z e n ...

Aleksandra Kocmut - Kerstin