Pesem se piše
in riše.
Se vdihne.
Včasih tudi
izdihne.

Zlasti tedaj,
ko se zdi tako lepa.
Tako gladka
v svoji kašasti zmrvljenosti.
Skozi nebudne zareze
zdrsne brez zatika.
In spod zob skozi žrelo
in ves prebavni trakt.
Potem odplava.

Pesem se piše.
Se vdihne.
Vzdihne.

Tiho ječi,
škripa s črkami
in poklja z ločili.
Konec me bo,
vzhičen nad njo
vzklikne pesnik.
Konec me je,
pravi ona.
Stop igra. Odnehaj.
Sem. Že.

Pesem se riše.
Dokler se ne upihne.

Včasih tudi
izdihne.

Aleksandra Kocmut - Kerstin