nekaj se dogaja, Sofija
ne zanima me simetrija
šum alveol se pretaka skozi sluhovod
na desni strani vetrobranskega stekla je več kapljic dežja
praskajo in hrustajo jasnino
poslušam Chopinovo etudo
morda bom kasneje še pravljico za lahko noč
in zaigrala bom gospodu Eliotu Dvorakov Nocturno na violino
vzglavje je prijetno, ko prsti šivajo obleko
in venerin griček izbruha kapilarno reko
kaj pa časopis, je svež ali ves pomečkan zaradi reber in hrbtenice
ne, Giselle, še diši po barvi in prekati so črni
tvoje početje, Giselle, zaneti v sapnicah požar
Anubis v svojem drobovju cvrči
v mahu na drevesu nate preži
steblo, kosti, mravljice iz Tisoč in ene noči
Sofija, saj sem odložila čepico in rokavice
podvezico in čipkaste nogavice
in prefinjena dama me poduči o trikih, da bom super zapeljiva
dolge noge, ki segajo do nebes
polne ustnice in velike prsi, ki so za moške telesni potres
poznaš me, Sofija, pošiljam lahko le sporočila kože
z gorjušico med obema poloblama možgan sedim
in damin gospod me poboža, ko se zjutraj ob njegovem boku zbudim
le ribo zunaj in znotraj začinim s soljo
trebuh napolnim s česnom, peteršiljem in limonino prstjo
ker zopet zgrešim spust po ustaljeni strmini
mikajo me kapljice svobodne srži
in napišem pismo gospodični Vrlini

sheeba