VRAČAJTE KOT SIZIF VRAČA

Zanikal čas sem ves v sebi,
ki me spominja na preteklost
luščim kot orehe misli
in jim dajem navodila
iz še čistih dušnih stanj
naj ne bi postal kot mnogi vidni
po pripadnosti ali bogastvu.
Zdaj mi vest obuja moči,
ki ne vodijo v stiske,
postal bi tujek lastni duši
in odpadnik svoji vesti
razvijajoč pohlep in nevoščljivost
miru v srcu ne bi našel,
še manj ljubezni in svobode.
Mogočna so opozorila
v telesu ograjenim s časom,
da bi spoznali pobliže sebe
in okolje, ki vse vabi
razkrito z lepoto zemlje,
zadušeno od hinavske golazni,
katerih čustva so že prirejena
za smrt na luni ali tu v zemlji.

Kje je ona večnost v svetlobi
v katero hotel bi odnesti
zaklade zemlje po telesni smrti?
O ti nevedni Ego,
na tisoče jih še stoji v vrsti,
vsi bi hoteli s seboj ostati
in vest bi dvignila vsem poglede,
rekoč, pretežki ste od nagrabljenih bogastev,
vračajte kot Sizif vrača
iz večnosti v večnost svoje grehe,
morda pa bodo tu brez vas nekoč ostali.

tomi