Ujet med štiri prazne, hladne stene,
kjer te pustota reže do kosti,
ko nimaš več izbire prav nobene,
pogrezaš v čudne misli se, kdo si.

In tu spoznaš, kako življenje vene,
kako ob tebi čas naprej beži...
In če ne najdeš sreče zaželjene,
če ravnodušje stisne te v pesti,

tedaj je konec s tabo. Le samota
je tvoja zvesta, stalna spremljevalka,
ki se vsesa ti v dušo kot pijavka.

In se zaman poskušaš je otresti;
s teboj povsod je, v družbi in na cesti,
pijancu roga se ti preko plota.

valjo