(O)DA
V njej je še isti embrij hibridne boječnosti,
oplojen s prvim vriskom v Ahilovi peti,
še odmeva, se razmnožuje in krvoželjen
v nedogled kroži …
A njenemu jadru iz zakrpanega vzdiha
je še vedno silno ljuba plima navdiha,
ki jo kot slamico dviguje
v novo rano
in počasi zapira v krasto,
novo brazdo.
Samo navzven se zdi drugačna,
na dotik trša, a ko jo zapraskaš,
se vidi –
ista krvavkasta svetloba ji zaliva zrkla,
še zmeraj širi tisti vonj rdečega strdka
iz časov odpetega loka.
Ostala je ista mala Bušmanka,
ki še verjame v čudeže.
Glej jo! Še vedno liže prste
in čara bele kristale.
Tudi sol je bela.
In polna je joda, (ooo)da!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: breza
- 19. 02. 2010 ob 12:48
- Prebrano 1278 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 815
- Število ocen: 20
