V misli se mi prikrade ena otročja,
nedolža a hkrati zastrašujoča melodija.
Bobni ropotajo svojo mrtvaško pesem.
Napetost narašča.
Kot poezija, polna zank, ki te lovi v
past življenja, ki hiti in beži po poti do nebes,
vedoč, da nebes ni.
Narašča napetost,
nihajo strune godal, ki jih izvajalci tako stiskajo,
da jim kri v trenutku spremeni bravo glasbe.
Spustila se je napetost v napetosti.
Sproščeno se spet pojavlja tista strašna melodija.
Ženska, ki poje na onem brezupnem svetu.
Nebes ni. Nebes ni.
( “Spi draga moja melodija” se Zaljubljenost oglasi,
pojavi se kot žarek sonca z upom na ramenih.)
Strah me je.
Gospa Prijaznost – hinavska prijaznost stopa proti meni.
Tam kjer stopa, tista tla so prekleta.
Naj odide.
Kam stopa vsa ta napetost?
V ozadju strune kitare odbrenkajo isto melodijo.
Ne zdržim več.
Groza in srh prepletena kot življenje in smrt.
V meni hkrati valovita napetost in mir ...