pred tihim prostorom lastne prezeble bede
vdelane v zastre odre plešočih senc
je za pol minute postala njena še prikladna podoba

v najbolj nepričakovan odkrušek prehitenega časa
je projecirala ostanke ukradenih veselih pogledov
nato pa glasno odšla v zaodrje dneva

tam je čakala njena bolna luna
ki ji je brez izrazitega pogleda
in brez blatnih obljub
kot vedno
govorila o mrtvih volkovih o zbrisanih pesmih o črni njej
in o beli sebi

vrnila ji je posrebreno preklan odblesk
ne zadnjič

Lidija Brezavšček - kočijaž