V prostranosti vesolja,
V neskončni je črnini
Skrita misel sredi polja
Na planetu v mesečini.

Sredi polja sam lebdi,
Kakor en oblaček pust,
Brez obraza, brez oči,
Brez telesa in brez ust.

Misel le je kar začutiš
In mogočna energija.
Ko življenje tam občutiš
Koj postane simpatija.

In zaveš se, nisi sam,
Vesolje en ogoromen panj,
Veš nekje planet je tam,
Na njemu bitje kot iz sanj.

Sam ne veš, ne kdaj, kako,
Ti v glavi slike riše.
Vse kar veš potlej je to,
Da skrivnosti tebi piše.

Sreča, čisto zadovoljstvo
Tam so le osnovna čustva.
Tam ni več vojaških mojstrov,
Ki mašili bi ti usta.

V višjem stanju ta so bitja,
Ki harmonično živijo,
Kakor iz oblakov zvitja,
Njih esence, ki lebdijo.

In za vedno ti ostane
Skrita misel v zavesti.
Za trenutke le izbrane,
Kakor tabla je ob cesti.

V prostranosti vesolja,
V neskončni se črnini
Dviga sonce sredi polja,
Koplje v tvoji se intimi...

Weirdness