Izza evangelija hribov padajoče sonce.
Pospravljaš hišo, znotraj brišeš prah

s starih knjig poezije. Prodal jih boš
ali podaril nekomu, veš, da nobena pesem

ne more biti prebrana več kot enkrat.
Greš k nekemu samotnemu starcu,

neseš mu pivo in cigarete in to je
vajina zadnja večerja. V njegovih rokah,

ki držijo kozarec, se kot dež lomi
krhka svetloba nebes. Njegov obraz

je mlad kot obraz Jude, ko je zapiral
neko težko knjigo, da bi jo drugi spet

lahko brali. Na spletni strani števec
svetovnih rojstev udarja številko

za številko in z vsakim novim rojstvom
je starec bolj samoten. Domov se vračaš

v poltemi, takrat, ko angeli še ne vedo,
kje naj začnejo šteti tvoje korake.

Franci Novak