V tiho, prazno, belo polje
vtisnjena je Nula,
ki bi rada, če bi mogla,
z besom v noč zarjula.

V trhli blaznici rumeni
se Vprašaj razteza;
z zvezanimi gležnji trza
a le v ničlo dreza.

V modrem, votlem popoldnevu
Krik bi rad na plano,
a se v goltu zaustavi
žge ga zlo neznano.

V črni izbi izvotljeni
z lednim bleskom Dvoma,
jezdec niča nosi breme
v skrit zapeček doma.

Lidija Brezavšček - kočijaž