(Popolni naslov)PN: Ta je o tisti vrsti ptic, ki se nikoli ne nauči leteti.

Si se kdaj vprašal zakaj so moje mišice vedno nategnjene?
Zakaj so moja kolena vedno krvava,
zakaj so moje dlani vedno porezane?
Ne.
Učim se kako biti ptica.

Odkar znam pisati, pišem pogrebne govore za starše,
za brata, vedno vas bom pogrešala v
mojih s solzami premočenih sanjah.

Včasih čisto čisto potiho zašepetam »Zmagala.« na pogrebu.
Ampak samo zato, ker lahko in ker vedno nekdo posluša.

Bi rad vedel kdo sem?
No, sem tista, ki nikoli ne začne pesmi z »jaz«
in tista, ki jim prepreči, da bi imele smisel.

Sovražim jih v redu, sovražim jih v rimah.

Si samo šestletna, nezrela mala osebica,
Ki se trudi pobarvati prazne prostore rož in dreves.
Mogoče si star deset let, in se trudiš skupaj zlepiti dele snežaka.

Jaz?
Jaz sem Picasso, jaz sem Rembrandt in Kahlo.
Sestavljam impresionistične mozaike z mislimi
In ne, ni treba da jih razumeš.

Čuti jih.

Da, učim se kako leteti že celo življenje,
vsako noč ko zaspim, upam.
In ko se zbudim, se ne upam premakniti.
Vedno sem samo en premik telesa stran od spoznanja
da rame še vedno niso pognale kril.

Človeška Lučka