psi črni čakamo, da tema zlata
prekolne mir pred kletko, hlevom, vrati;
ne moremo se vlečke niča bati,
ker vse kar je, skozlana je sonata.

zle roke kvačkajo prešerne takte
in hlinijo trenutke nepriznane.
zajočem, ko besede so prebrane
in muha laja neke čudne fakte.

res takšen je sonet brezplodna rima -
poetsko v minus prav zares odstopa,
ker z resnostjo nobene zveze nima.

nabiram verze, trgam jih dol s stropa,
ker me v prepono bode spolzka zima;
moj bes ne krajša časa ji nastopa ...
+
no, ja, povem, je tole mala vaja,
ki lošči gležnje šepanju soneta
Pa kaj zato, če ni dobil poleta
in ve, da čaka ga nemila graja?
+
v brezskrbnost vpne se in na dan počaka
ko mlada muza ego mu navdihne
in njena roka dušo mu napihne -
tedaj pisk več bo kakor smet, navlaka.

Lidija Brezavšček - kočijaž