Človek si.
Ne moreš iz svoje kože.
Tam, za hribi živiš.
Rasteš med svojimi ljudmi, kot zelena bilka v travi.
Vstajaš rano in ženeš živino na pašo,
zakuriš ogenj v stari krušni peči, kidaš v hlevu.
Čeprav ometi hiše odpadajo, polkne zarjavelo škripljejo
in je hišni prag »zdrajsan« skoraj do temeljev,
si na svoji domačiji, človek.

Mojki