danes sem tekla iz Gorice do Trsta sama po vijugasti cesti po Miramar ob morju sinji razgled želela da bi šumel tvoj glas med zimskimi valovi me prebudil iz vzvalovanega sanjarjenja tekla mirna in tiha na trenutke krvoločna mimo Devina kot mehka deževnica me je pobožala tvoja beseda spomnila na klesane zidove ki segajo proti nebu šel si skozme vame v pore prepotene kože tvoje telo je popoln prostor zame to vem kot vem da si včasih vse poveva molče skozi nosnice sem potegnila veter in razleteli so se verzi po cesti da sklenem da razklenem da upočasnim čas in te predrami bližina mojega tankega vratu in na njem tattoo nič posebnega verzi ki sem jih v baru v centru Sistiana načečkala na zmečkan papir

veter čez trebuh dremež napenja
nežno prsim srajčke odpenja
šapam na ledjih nemo sledim
se v hrastovi postelji raztopljena zbudim

pastele razklenem, požiraj me, prosim
drnulje v dlaneh stiskam in nosim
omamno sok šprica in boža obline
zlepljene v vodnjaku medene tišine

tvoje kupe sem žejna
je pena brezmejna
kot vino razlita
sem vate ovita

neizumetničeni kot strune srca tekla dalje neizbežno dalje zanesljivo dalje že malo boleče dalje z nogami dalje proti tebi tekla nabrušena s pogledom uprtim v Ljubljano

sheeba