Se hranim z odmevi napisanih misli,
in tokom ljubezni čez prostor in čas,
ves sem vročičen v svoji bolezni,
kot v vakuumu, kjer se ne sliši tvoj glas.
Gledam ne vidim, poslušam ne slišim,
tipam za tabo v temi noči,
odpadam kot listje, vsak dan z druge veje,
še sonce ne greje več, se dež ne suši.

Nič ne govori, besed ni tolažbe,
ki bi zamenjale topel objem,
roko ki boža, poljub ki obljublja,
ker si predaleč in vse to ne smem.
A dež bo ponehal, se dvigne meglica,
spet leto obsorej bo nova jesen,
le zate in zame se nič ne ponavlja,
ljubezen je takšna nesrečen refren.

Perc