Počasni sonet

V mokri prsti sled drevesa,
ki nekoč je peti znalo,
z nebom tla povezovalo.
Zdaj je le spomin nečesa.

Kar bilo je, zdaj je zgnilo.
Kar nekoč trdno je stalo
in je sence varovalo,
se je v vetra dih previlo.

Niti pesem ni ostala;
dihalo jo je šumenje,
le kako bi jaz jo znala?

Sneg pokril je hrepeneje
težke zemlje, še bo spala.
Kdaj se prebudi življenje?


Lidija Brezavšček - kočijaž

Komentiranje je zaprto!

Lidija Brezavšček - kočijaž
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)

Pesmi

  • 12. 02. 2010 ob 18:15
  • Prebrano 927 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 373
  • Število ocen: 17

Zastavica