ENCIJAN
Sonce tiho zaostaja,
nič ne reče bleda zarja.
Gozd se mesečini klanja,
ni sledov, le on tam sanja…
Sanja o listu in črnilu,
o gozdu in o lahnem krilu,
petih prstih in dlani,
ki mu lice v snu poboža,
ki diši kot gorska roža,
ki mu ustnice priviha,
v odtenek, da nasmiha
se ležeren v travi.
Sonce tiho zaostaja,
on zbudi se,
tam sred gaja,
ves smejoč,
kot prerojen,
le še encijan zelen,
ga spominja nanjo.
nič ne reče bleda zarja.
Gozd se mesečini klanja,
ni sledov, le on tam sanja…
Sanja o listu in črnilu,
o gozdu in o lahnem krilu,
petih prstih in dlani,
ki mu lice v snu poboža,
ki diši kot gorska roža,
ki mu ustnice priviha,
v odtenek, da nasmiha
se ležeren v travi.
Sonce tiho zaostaja,
on zbudi se,
tam sred gaja,
ves smejoč,
kot prerojen,
le še encijan zelen,
ga spominja nanjo.
Komentiranje je zaprto!
1.jpg "Nemo")
Napisal/a: Nemo
- 28. 12. 2007 ob 11:55
- Prebrano 2077 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 762
- Število ocen: 20
