Od takrat,
ko sem se komaj rodila
in potem,
ko sem zemljo
po vseh štirih tlačila,
ko sem se svinčnik
šele držati učila,
kasneje,
ko v šolo sem hodila,
prvo radirko izgubila,
bile so tu,
kot milodišeča melodija,
ki seže v najgloblje rane,
neopazne, nespoznane,
vse tihe in blede
mamine besede.

"Punčka moja,
nič se ne boj.
Ne kaj bo jutri,
ne kaj nocoj.
Sanjaj o vonju
cvetočih planjav
in o svobodi
sinjih višav,
sledi stopinjam
korakov sanjavih,
vodijo te
po stezicah pravih.
Ne oziraj se
na tuja merila,
pazi, le glej,
da srce boš
pravemu podarila.
Ta, ki bo pazil
na biser tvoj zlat,
ta bo imel
največji zaklad."

Ananas