LASTNIKI POHLEPA

Le kruto nasilje nas opominja,
da smo telesno sestava pekla
premagati sebe in kriva hotenja
spoznati ljubezen je želja Boga.

Žalost se vpenja v naše ožilje
v puščavi se drenja lakota sveta,
kot oaze med njimi polni bogastva,
izstopajo hladno brez vesti in srca.

Srednjega sloja ni več med nami,
ki bi prikrival skrivnostne ljudi,
taisti vztrajno jemljejo še tisto,
kar najbolj ubogo človeštvo živi.

Stojim na obali širnega morja,
v njemu se isto kot z nami godi,
tudi tam se pohlep ne zaustavi,
kot da radi njega vse obstoji.

Vsak sončni žarek se enkrat ustavi
se odbije in vrne, od kod je prišel,
lastnik pohlepa se tudi vrača,
njegovo dušo bo pekel prevzel.

tomi